Sam doma (dan 3 do 7)

Ok prišla je nedelja in končno sem našel nekaj časa za pisanje bloga. Hvala bogu, ker sem se počutil zelo krivega zaradi slabega objavljanja. Upam, da se to ne bo dogajalo preveč pogosto :) Žal sem bil s časom na tesnem. Še dobro, da so na tem svetu tako prijazni ljudje, ki skrbijo za tuje ribice. Nekako imam občutek, da imam več prostega časa, ko smo vsi doma, Lila, Tanja in midva z Buksijem. Je pa kul, ko odpiraš usta samo za to, da se nahraniš. Sem že pozabil kako je, ko v celem dnevu izrečeš samo par besed in še te so namenjene psu. Na srečo nimam tolikšne nuje po govoru, kot jo znajo imeti nekateri in zato zlahka preživim trenutke samote. :)

Med tednom nisem počel nič zanimivega. Hodil sem na delo, po delu peljal psa na sprehod, šel na kosilo, kaj malega postoril doma in to je bilo vse od večine dnevov. Ko pogledaš na uro in vidiš, da je ura 11 zvečer, ti je kar težko it v posteljo, ker se moraš zjutraj zbuditi zaradi dela. Ampak tako je. Časi, ko sem hodil na delo direktiva "spetardiran" iz žurk, so mimo. Na mojo srečo. Danes dvomim, da bi imel spet energijo za prihajat takšen na delo in nato trpet cel dan in umirati od peklenskih muk, kjer ti ne pomaga nobena 500 miligramska protibolečinska tableta, zalita z vitaminskim šejkom. Ampak tudi tisto sem preživel in bilo je super. 

Na mojo ne/srečo sem delal potem tudi v soboto oziroma sem po navodilu nadrejenega delal "škifo", zato mi ni preostalo drugega, kot da sem se samo šetal okoli, od debate do debate. 

Če se prav spomnem, sem imel med tednom tudi goste pri meni doma, sicer bolj na kratko, saj večina jih postane panična, ko vidijo, da se ura približuje deseti zvečer. Kot izgleda doživljajo vsi podobne probleme. Na hitro smo pogledali eno fuzbal tekmo, spili dva litra cedevite in imeli kvalitetno debato. Druge dneve sem ostal sam doma in edine dve proste ure časa v dnevu preležal na kavču. Mislim, da sem prosti čas izkoristil maksimalno, kar se da, saj sem sedaj našel optimalno ležanje na kavču. Poleg tega je blizu kuhinje in računalnika, s pogledom na celotno dnevno sobo in skrito v kotu, kjer te noben ne vidi.  

Prvi manjši vrhunec tedna je nato prišel v soboto zvečer, ko smo trije kolegi igrali namizno igro Spletke. Kljub slabemu spletkarjenju smo igro pripeljali do konca. Tudi Buksi nam je pomagal in to tako, da nam je konstantno nudil svojo raztrgano in stokrat prežvečeno odejo, ki je noben ni hotel. Ker to odejo večkrat dobesedno jé, kot da je prava hrana, sta me kolega že začela spraševati, če mu dajem dovolj za jesti...Problematičen pes, skratka.

Največji vrhunec tedna pa je bila današnja nedelja. Sonce je nabijalo, skoraj zažigalo. Zato sem vzel Buksija, se vsedel v avto in se odpeljal v dAnkaran na Debeli rtič. Bundo sem pustil kar doma, raje sem si oblekel dve jopi in na koncu sta mi še ti dve bili preveč. Če ne bi imel oblečene 5 let stare, preozke majice in prevelikega stomaka, bi se celo slekel v kratke rokave, ampak po hitrem posvetovanju s samim seboj, sem si nato premislil. Šla sva torej na konkreten sprehod in oba uživala, kot v starih časih, ko je bil Buksi majhen oz. še manjši kot je in ko sem jaz bil hitrejši od njega in imel več kondicije. Domov sva prišla celo brez, da bi se vsaj enkrat skregala, saj se nama to večkrat zgodi. Čeprav je kljub prepovedi stekel v morje in v blato, mu nisem težil. Naj tudi on vsaj v nedeljo uživa. 

Aja in še ena kratka novica. V četrtek sem dobil klic, da sem sam doma do torka...Nekdo se je odločil podaljšati dopust.