Komad dneva

V pričakovanju praznične nedelje...

Morrissey - Everyday Is Like Sunday

Cilj meseca maja (leta 2011)

Cilj meseca maja je si ustreliti ipod touch 32g plus še kakšen dodaten gagdet (zaščite in to) za cca. vse skupaj 330-350 emrov. To je izjemno pomembno, saj grem letos na dopust že drugič zapored in drugič v celotnem mojem življenju na morje, kjer bi mi to lahko prišlo zelo prav. Ne dvomim pa niti, da bi ga uporabljal konstanto doma in kjerkoli drugje bi bil. Edina jeba pa je, da apple zaradi svojega kultnega statusa ne pusti odplačevati svojih izdelkov na obroke (sem pač švoh za toliko denarja) oziroma na obroke je le za uporabnike diners kartice in american express. Fak ju. Nekako bom zaobšel to in izpolnil zadani cilj. Upam. Vse ostalo je zaenkrat nepomembno.

Komad dneva

New Found Glory so ameriški pop-punk bend. Pevec ima zelo posebno barvo glasu (kot da ima zamašen nos).  Primerni so za vsak dan, sploh pa za topel, sončen praznični ponedeljek.

New Found Glory - All Downhill From Here

Jaz, sam svoj superstar razblinjenih sanj

petek, 15. april 2011

V službi pade odločitev, da je naslednji teden pod nujo treba iti gledati rokometno tekmo med Cimosom in Gorenjem. V igri je prvo mesto na lestvici in boljše izhodišče za nadaljnega zmagovalca. Ekipi ločita le ena točka in to samo nekaj krogov pred koncem. Sodelavec se javi, da bo zrihtal zastonj karte. Jaz se strinjam. Doma nismo ravno premožni.

ponedeljek, 17. april 2011 - torek, 18. april  2011

Sodelavec v ponedeljek začne vrteti telefon, da bi zrihtal karte. Zelo se trudi, ampak neuspešno, saj nobena veza ni dovolj močna. V torek uporabi še zadnjo močno vezo. Veza se obnese in obljubi dve karti, skoraj sigurno. 

sreda, 19. april  2011 

Na dan tekme čakava na potrditveni klic, ampak veza se ne javi oziroma ni dosegljiva. Plan se zalomi in hitro se začne iskati druga rešitev. Po parih klicih izveva, da je karta zaradi pomembnosti tekme le...1 evro?!?!?! Kaaaaj!??! Da bi to vedela prej, se ne bi niti trudila klicariti okoli ljudi in žicati za zastonj karte. Ampak nič zato. Najina veza preseneti in pokliče sodelavca, da so karte zrihtane in naju čakajo v kuverti v baru v dvorani. Prišparana imava tako 2 evra. Scenarij se odvija odlično. 

Zatem nastopi  čas tekme. Cimos prepričljivo zmaga. Ker so srede večinoma športno obarvane, odideva do novega koperskega stadiona, kjer poteka drugi polčas pokalnega nogometnega obračuna med Koprom in Mariborom. Rezultat konča z 1:1, ampak to sploh ni pomembno. Pomembno je sledeče:

na izhodu naju "trefne"  neka ženska, pravzaprav najprej trefne sodelavca. Jaz sem prišel malo pozneje, sploh ko sem videl, da ima v roki mapo in pisalo, sem se ji poskusu izogniti v velikem loku. Anketa ob tisti uri mi ni ravno ustrezala. Ampak ženska ni anketirala, ne, ponujala nama je nekaj drugega: vlogo statistov v italijanskem filmu Faccia d`angelo! Naslednji dan, od 17h do 3h zjutraj, 40 evrov, nekje v Kopru, baje da naju pokliče. Naredila mi je dan. Yeah. Končno bom lahko dokazal, da tudi jaz znam biti slaven.

četrtek, 20. april 2011 

Po celodnevnem čakanju na klic se ne zgodi nič. Telefon je ostal mrtev cel dan. Klica na mojo veliko razočaranje ni bilo. Moji upi o slavi so v hipu izpuhteli. To je bil moj prvi konec igralske kariere. Žal je bila izredno kratka.

petek, 21. april 2011

Na veliko presenečenje mene in sodelavca nama zazvoni telefon. Bila sva poklicana za vlogo statistov. Snemalo naj bi se v soboto v vili nekje v okolici Trsta, od 9h do 16h, 40 eurov. Takoj sem bil za.

sobota, 22. april 2011, dan D 

Ob 8.30 zjutraj smo se dobili na glavni avtobusni postaji v Kopru. Bilo nas je 11 ali 12 in z taksijem smo odšli na kraj snemanja. Ko smo prispeli, sem bil določen za vlogo forenzika z fotoaparatom. Dobil sem zelo dobro vlogo, eno boljših, ravno takšno, ki bi mi odgovarjala. Zatem je prišlo še drugo osebje, ki skrbi za "nas igralce".  Vsi smo se morali preobleči za vlogo. Prišli so stilisti in nas začeli štimati, ko se je pri meni zalomilo že takoj na začetku. Zaradi moje dolžine in nasploh "giant size", kot je rekla stilistka, niso našli pravih hlač zame. Iskanje se je začelo. Medtem ko so vsi drugi bili zrihtani, sem jaz paradiral naokoli v gatah in čakal, da mi kaj najdejo. Na koncu je morala šivilja predelati hlače v pasu in jih malo podaljšati. Čevlje, ki sem imel obute, so bili za dve številki premajhni. Jebemti italijane iz 1970ih let. Film se namreč dogaja nekje takrat in vsa oblačila so bila iz tistih let. Kaj vse se je vmes zgodilo z človeštvom, si lahko predstavljate. Komaj komaj mi je bilo kaj prav, ampak na koncu, po dolgotrajnih mukah, so me le oblekli. Zatem sem moral iti na hitro na makeup, kjer me je stara ženica zrihtala v roku dveh minut. Nato sem, edini "igralec", ki je ostal še v "kampu", začel iskati set, kjer se je snemalo. Vila je bila skrita in se je ni videlo. Iskal sem jo na blef. Do nje je bilo potrebno pešačiti skozi nekakšen gaj. Končno sem prispel na set ko, glej ga zlomka, je   snemanje že potekalo. Z vsemi statisti na svojih mestih, razen mene, ki sem tam obstal kot bebec. Ker so me predolgo oblačili, sem zamudil na set in snemanje je potekalo brez mene že kar nekaj časa. Moje sanje, da bi imel vsaj eno majhno vlogo v filmu, so se iz minute v minuto manjšale, dokler se niso razblinile kot milni mehurčki. V tem trenutku se je zopet končala moja kariera filmskega igralca, drugič, zadnjič in nikoli več.   

Trije prašički in tri hiše, en volk in ena župa

Niti malo ne dvomim v to (sploh ne, res), da večina od nas pozna pravljico o treh prašičkih in enem porednem volku, ki jih hoče pojesti. Danes sem namreč doma poiskal knjigo Trije prašički, da jo preberem hčerki. Iskal sem eno takšno, kjer so črke velike in kjer ni več kot pet listov zgodbe...ravno tako, da neki preberem na hitro in brez odvečnega truda. 

Zgodba gre nekako tako, da mati pujsa svoje tri otročičke prašičke, ki so prerasli družinsko hišico, pošlje na svoje. Vsak si zgradi svojo hiško. Prvi prašiček si jo naredi iz slame, drugi iz lesa in tretji iz opeke. Vse lepo in prav, dokler ne pride lačni volk. Ta tako pride najprej do prvega prašička in mu s pihanjem sesuje hiško iz slame, kot da je iz...papirja? Prašiček se tako zateče k drugemu bratcu, ki živi v leseni hiški. Volk ju dohiti in tudi to hiško odpiha s svojo sapo, kot da ugaša svečke. Za prašička tako ne ostane drugega, kot da zbežita k tretjemu bratcu, v njegovo opečnato hišo, trdo kot...kamen!? Približno tako ja, saj ko volk prispe tam, kaj hitro obupa, zakaj ni jim zmožen odpihati te hiške. Tako mu ne preostane drugega, kot da se razgleda po zunanjosti hiše, da bi našel kakšen drugi vhod. Tedaj zagleda dimnik in ponudi se mu rešitev. Odloči se, da bo prišel v hišo na vsak način, lakota je tedaj že precejšna in volk je na meji potrpežljivosti. Tako spleza skozi dimnik ko...do te točke vse "štima", nakar se v zgodbi močno zalomi. 

Žal se ne spomnem točno, kako se je končala zgodba, ki so mi jo pripovedovali v otroštvu, lahko pa vam povem, kako se konča zgodba, ki sem jo danes prebral hčerki. Ta knjiga, ki jo imamo doma, je bila izdana leta 1988 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. In konča se tako:

ko so trije prašički videli, da se bo volk spustil po dimniku, so hitro zakurili ogenj v pečici in postavili nanjo ogromen lonec vode. Volk se zatem, nevedoč, kaj ga čaka, spusti po dimniku in "z grozanskim pljuskom čofnil v lonec vode. Eden od prašičkov je lonec pokril in stlačil pod pokrov še rep, ki je molel ven. "Tako, končno bo mir pred volkom," je rekel in vsi trije prašički so zaplesali od veselja."  Že pri točki, ko eden od prašičkov "stlači" rep v lonec in ga zapre, mi je bilo nekaj sumljivega. 

Takoj zatem sem obrnil stran in dočakal grozno spoznanje. Zapis na zadnji strani gre točno tako in niti malo drugače:

"In zdaj bomo večerjali," je rekel tretji prašiček, "vidva pa lahko ostaneta v moji opečnati hiški za zmeraj." Po večerji so šli trije prašički spat, na varno in na toplo, in bili so srečni, ker jih veliki hudi volk ne bo več strašil.

Sedaj vam še povem, kako sem jaz razumel zaključek zgodbe. Trije prašički z zvijačo zaprejo volka v kotel z vrelo vodo, ga skuhajo, dodajo malo zelenjave, začimbe in naredijo odlično župo, ki vsem tekne, kot da je mamina. Župe ne ostane nič, niti mesa v njej, vidi se le nekaj ostankov kosti. Vsi trije prašički so bili, kot je razvidno, izredno lačni. Po večerji se, siti in brez skrbi glede volka, odpravijo spat in tako srečno živijo do konca svojih dni.  

Na koncu zgodbe se mi je pojavil dvom, kaj narediti z knjigo. Je to zgodba, primerna za otroke? Mislim da ne, zato bo knjiga romala na dno škatle, škatla pa pod posteljo. Raje se bom držal kakšne manj sporne pravljice.

Prilagam še slikane dokaze zadnjih dveh strani:

Bodite pozorni na prazne globoke krožnike za juho, na žlice in na sumljivo veselje prašičkov! 

 Torej, v opozorilo vsem ostalim, zlo ne počiva nikoli. Nikoli ne veš, kje se nenadoma pojavi in ti zagreni dan.

Komad dneva

Cult Of Luna so švedski atmosferičen bend. Igrajo neke vrste sludge/post metal. Nazadnje so izdali DVD album, kjer je pripovedovana zgodba na njihovi glasbeni podlagi. Je kot neke vrste pravljica, čeprav ne priporočam tega za lahko noč zaradi tematike. Glede na wiki je bend med vajami v zapuščeni psihiatrični bolnišnici najdel stare zapiske in zdravniške dnevnike. Med temi zapiski naj bi bili zapiski enega bolnika, ki je tam bil zaradi utopitve svoje žene in to nekje okoli Druge svetovne vojne. Ta njegov zapis/knjiga je predstavljen na albumu. Več o vsem tem tu in tu.

Žal je na jutjubu samo en komad iz tega albuma in to ravno zadnji, kjer je bolj malo govorjene besede. Ostali del albuma, ki traja 1 uro in 44 minut, je v celoti govorjen.

Novica dneva aka Jesus strikes back

Ne vem če je ravno nova novica, vsaj zame je, ampak bojda so odkrili žeblje, s katerimi je bil Jezus nabit na križ, kjer so ga nato pustili umirati. Sprašujem se, zakaj bi se neki kvazi znanstveniki sploh ukvarjali s takšnimi stvarmi, ko  pa je na svetu dosti drugih stvari, ki so bolj konstruktivne za človeštvo. V glavnem, lov na razne pozabljene zaklade ne bo še dolgo končan. Zabiti ali karkoli drugega, umrli še niso končali na tem svetu...

p.s. priznam, da mi novice ni zneslo prebrati v celoti 

vir in celoten zapis novice: Rtvslo

Mesec beljenja

Zadnjič enkrat, ne tako dolgo nazaj, nekje pred enim mescem približno, skratka marca, če se ne motim ampak mislim, da se ne...v glavnem da pridem k bistvu...mi je Tanja sredi neki brezvezne debate neki povedala čez moj blog, kar mi je dalo misliti, da morda pa ni res brezvezen...sedaj po enomesečnem premisleku sem spoznal, da ni res. Zlo mi je skoraj vzelo voljo do pisanja bloga...ampak ne bo več dobilo priložnosti...

You want to see me fail
You won't get your chance
You want to see me fail
You won't get your chance
You'll never get your chance