Danes sem med sprehodom srečal enga starega (moža) iz dAnkarana, s katerim se nisva videla že najmanj sedem mesecev. Prej sva se med sprehodi večkrat srečevala, tako v Ankaranu kot v okolici. Deluje mi kot žilav sedemdesetletnik, saj vsak dan sprehaja svojo psico po celem Ankaranu, poleg tega tudi dela na svoji njivi in to vedno v družbi s psom. Danes mi je priznal, da se je spomnil name, na mojega psa in tudi na tisto gospo (to naj bi bila Tanja :)). Je že mislil, da smo dali Buksija proč, ker me ni bilo videti toliko časa. "To pa ne", sem rekel. Žal mu nisem uspel priznati, da sem se tudi jaz spomnil na njega, ko sem se sprehajal z Buksijem mimo njegovega počivališča na obali, malo naprej od študentske plaže v Ankaranu, z leseno majhno klopco, dano not v klif in z grmovjem za streho, tako da si imel hladno senco, ko si jo rabil in streho nad glavo, ko je deževalo. Ni lepšega kot biti sredi zime ali jeseni sam dva metra od morja, sredi naliva ali burje in opazovati naravo.
Ko ni bilo starega tam, sem ta plac čuval jaz. Postajo, čeprav je bila njegova, sva oba uporabljala. In tako sem šel pred dvemi tedni po dolgem času spet tam mimo in videl, da je postaja bila zasuta, saj se je del klifa sesedel. Bil sem skorajda šokiran. Takrat sem se vprašal, kje ima ta stari zdaj svojo postojanko, da mi jo malo posodi...
Zna bit, da je še nima.
OdgovoriIzbrišiBogi.
lp. t.