Kratka zgodba o kapi

Ta zima, če se ne motim, je že druga zapored, ko vsepovprek govorim, kako nujno rabim novo zimsko kapo. Staro nosim namreč že kar nekaj let in vsa ta leta poslušam zbadljivke od kar nekaj ljudi, zakaj nosim čebelnjak na glavi in pa kdaj si mislim omisliti eno novo, kupljeno, z znakcem spredaj in ne spleteno doma, kakršno sem imel. Žical sem že mojo boljšo polovico, da mi jo kupi, pa mojo mamo, da mi jo splete, poskusil sem tudi nekako obrniti pogovor z mojo taščo, da naj ona nažica svojo sodelavko, s katero se sploh ne poznava, da meni naredi eno kulsko kapo in podobne obupne poskuse. Žal so bili vsi poskusi neuspešni. Da pa bi šel sam v trgovino po njo, se nisem spomnil. 

Toda prejšni teden je prišlo do zasuka v tej zgodbi. Moj oče je trenutno en mesec brez izpita zaradi prevelike hitrosti, poleg tega pa je še v pokoju. In ker ima ogromno prostega časa, se skoraj vsak dan nekam sprehodi. Tako je šel prejšni teden peš v Koper in to ravno med tisto močno in mrzlo burjo, ki je bila celo novica dneva. Ozračje je bilo tako vetrovno in mrzlo, da se je moj oča odločil, da brez kape ne bo zmogel nazaj do doma. Tako se je spotoma oglasil v eni izmed športnih trgovin in si kupil zimsko kapo. Takšno, ki pokrije ušesa in pogreje glavo.

Ker pa moj oče ni ljubitelj kap, razen ob izjemnih razmerah, mi jo je nekaj dni kasneje skromno podaril. Tako sem točno danes po golem naključju le prišel do nove, nepletene, kupljene kape z znakcem spredaj. Sedaj sem dober spet za naslednjih nekaj let. 

To je čisti dokaz, da če si nekaj res želiš, potem to tudi dobiš. Pomembna je le želja in vztrajnost. Zato bi v tem primeru morda bilo še najboljše, da si čimprej začnem želeti novo kapo. Tako bom lahko vsaj približno sledil trendu. Pa naj še kdo reče, da to ni res...