petek, 21. januar 2011

Keš pičke

Pred približno dvemi tedni sem se po skoraj dvomesečnem prigovarjanju moje drage, končno odločil oditi na KD zavarovalnico (oz. karkoli je že), z zelo jasnim namenom. Moj namen je bil namreč ta, da vstopim v njihove prostore samozavestno, jezno in malo grozno, tako da bi čimprej opravil tisto, po kar sem prišel. Naj omenim že takoj na začetku, da se je načrt kmalu po vstopu sesul, kot se sesuje Stolp, v katerem ždi letalo.
    

...tako sem končno z vso dokumentacijo v roki vstopil v KD prostore in nenadoma naletel na dve zaposleni ženski; ena je bila srednjih let, druga pa moja vrstnica. Moj vstop ju je tako presenetil, da sta bili veseli, pravzaprav skoraj navdušeni. Pričakali sta me s širokim nasmeškom, kot da nista imeli stranke že kar nekaj časa.

Starejša gospa, šefica, me je prijazno vprašala, s čim mi lahko ustreže, s še vedno istim nasmeškom, ki pa ni trajal dolgo. Ko sem ji rekel, da sem prišel zaključit pogodbo in si vzeti ven petletno varčevanje, jo je kar hitro zabilo. Njen obraz je postal skisan fris. Nemudoma me je pospremila naprej po prostoru, me posedla za mizo ter prisedla na mojo desno stran. Na mojo levo se nama je pridružila njena mlajša sodelavka. Kot se mi je takrat zdelo, sta že imeli pripravljen bojni načrt, kako me odvrniti od mojega početja. Verjetno, da nisem bil prva takšna stranka v njihovi enoti. Začeli sta me prepričevati, naj za vsako ceno ne storim tega. Vmes sem jima bil prisiljen izdati tudi osebne stvari in ko sem jima povedal, da imam tudi hčerko, sta me začeli maltretirati na račun hčerke, naj mislim na njeno prihodnost in podobne stvari. Na drugi strani sta pljuvali po tistemu, ki me je v to prepričal. Meni pa je hodilo po glavi samo to, kako naj čimprej zbežim od tod. Glasovi z leve, glasovi z desne, bil sem zimsko oblečen v prostoru, ogrevanem na 25 stopinj, tako da sem komaj čakal, da se jima vmešam v besedo in jima rečem, da bom o vsem skupaj še premislil. Skupno sem bil psihično maltretiran več kot 20 minut. Končno mi je uspelo zbežati ven, svodobi naproti. Mislim, da sta na koncu obe gospodični imeli skoraj isti nasmešek kot pri mojem vstopu.

Med hojo do avta mi je po glavi hodila ena in ista misel in besede glede dogodka.... 
      ˝takrat je pička vidla ptičke..., 
                 ...najbolj na kurac mi grejo keš pičke...˝ 




4 komentarji:

  1. s TOČNO takim namenom se tudi jaz že dobro leto odpravljam v taisto poslovalnico in očitno sistem tamkajšnjih uslužbenk perfektno deluje, ker sem se glede na tvojo izkušnjo pravkar odločila, da mi tak psihični napor v teh časih prav zared ne rabi in zato do nadaljnega tja NE GREM. upam, da jima vsaj zvišajo plačo...

    OdgovoriIzbriši
  2. še dobro da obstaja tudi druga - old school možnost, kjer vse rešiš preko pošte in telefona. trenutno še čakam na končni rezultat :)

    OdgovoriIzbriši
  3. je že prišlo do epiloga te zgodbe?

    OdgovoriIzbriši
  4. ej ne nisem dobil še nič ne po pošti, ne po telefonu in niti po mailu. boh. mogoče se me izogibajo...

    OdgovoriIzbriši