Trije prašički in tri hiše, en volk in ena župa

Niti malo ne dvomim v to (sploh ne, res), da večina od nas pozna pravljico o treh prašičkih in enem porednem volku, ki jih hoče pojesti. Danes sem namreč doma poiskal knjigo Trije prašički, da jo preberem hčerki. Iskal sem eno takšno, kjer so črke velike in kjer ni več kot pet listov zgodbe...ravno tako, da neki preberem na hitro in brez odvečnega truda. 

Zgodba gre nekako tako, da mati pujsa svoje tri otročičke prašičke, ki so prerasli družinsko hišico, pošlje na svoje. Vsak si zgradi svojo hiško. Prvi prašiček si jo naredi iz slame, drugi iz lesa in tretji iz opeke. Vse lepo in prav, dokler ne pride lačni volk. Ta tako pride najprej do prvega prašička in mu s pihanjem sesuje hiško iz slame, kot da je iz...papirja? Prašiček se tako zateče k drugemu bratcu, ki živi v leseni hiški. Volk ju dohiti in tudi to hiško odpiha s svojo sapo, kot da ugaša svečke. Za prašička tako ne ostane drugega, kot da zbežita k tretjemu bratcu, v njegovo opečnato hišo, trdo kot...kamen!? Približno tako ja, saj ko volk prispe tam, kaj hitro obupa, zakaj ni jim zmožen odpihati te hiške. Tako mu ne preostane drugega, kot da se razgleda po zunanjosti hiše, da bi našel kakšen drugi vhod. Tedaj zagleda dimnik in ponudi se mu rešitev. Odloči se, da bo prišel v hišo na vsak način, lakota je tedaj že precejšna in volk je na meji potrpežljivosti. Tako spleza skozi dimnik ko...do te točke vse "štima", nakar se v zgodbi močno zalomi. 

Žal se ne spomnem točno, kako se je končala zgodba, ki so mi jo pripovedovali v otroštvu, lahko pa vam povem, kako se konča zgodba, ki sem jo danes prebral hčerki. Ta knjiga, ki jo imamo doma, je bila izdana leta 1988 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. In konča se tako:

ko so trije prašički videli, da se bo volk spustil po dimniku, so hitro zakurili ogenj v pečici in postavili nanjo ogromen lonec vode. Volk se zatem, nevedoč, kaj ga čaka, spusti po dimniku in "z grozanskim pljuskom čofnil v lonec vode. Eden od prašičkov je lonec pokril in stlačil pod pokrov še rep, ki je molel ven. "Tako, končno bo mir pred volkom," je rekel in vsi trije prašički so zaplesali od veselja."  Že pri točki, ko eden od prašičkov "stlači" rep v lonec in ga zapre, mi je bilo nekaj sumljivega. 

Takoj zatem sem obrnil stran in dočakal grozno spoznanje. Zapis na zadnji strani gre točno tako in niti malo drugače:

"In zdaj bomo večerjali," je rekel tretji prašiček, "vidva pa lahko ostaneta v moji opečnati hiški za zmeraj." Po večerji so šli trije prašički spat, na varno in na toplo, in bili so srečni, ker jih veliki hudi volk ne bo več strašil.

Sedaj vam še povem, kako sem jaz razumel zaključek zgodbe. Trije prašički z zvijačo zaprejo volka v kotel z vrelo vodo, ga skuhajo, dodajo malo zelenjave, začimbe in naredijo odlično župo, ki vsem tekne, kot da je mamina. Župe ne ostane nič, niti mesa v njej, vidi se le nekaj ostankov kosti. Vsi trije prašički so bili, kot je razvidno, izredno lačni. Po večerji se, siti in brez skrbi glede volka, odpravijo spat in tako srečno živijo do konca svojih dni.  

Na koncu zgodbe se mi je pojavil dvom, kaj narediti z knjigo. Je to zgodba, primerna za otroke? Mislim da ne, zato bo knjiga romala na dno škatle, škatla pa pod posteljo. Raje se bom držal kakšne manj sporne pravljice.

Prilagam še slikane dokaze zadnjih dveh strani:

Bodite pozorni na prazne globoke krožnike za juho, na žlice in na sumljivo veselje prašičkov! 

 Torej, v opozorilo vsem ostalim, zlo ne počiva nikoli. Nikoli ne veš, kje se nenadoma pojavi in ti zagreni dan.